Vrč vode

Imeti toliko za povedati in ne imeti nikogar za poslušati,
je kot imeti ves denar, pa nobene stvari za kupiti
imeti poln vrč vode, pa nobene rože za zaliti.

Kreativna polenta s pikantno zelenjavo

Danes je bil res zelo lep dan. Začel se je z frišnim jasnim jutrom in se kmalu ogrel na zelo primerno temperaturo. Žal je bil kar precej deloven, tako da sm ga okusil le malo. Sem pa zato bolj okušal svoje jedi. Za kosilo sem si pripravil pašto s pomidori in bučkami, za večerjo pa sem se malo poigral s polento.

Najprej sem jo skuhal in dal v večjo skodelico za musli, da se je ohladila. Nato sem na olivnem olju popražil pekočo in nepekočo papriko ter malancan, vse skupaj narezano na trakce. Potem sem zelenjavo vzel iz voka in v njem pripravil še paradižnikovo omako z gorgonzolo, katero sem nato najprej postavil na krožnik. Polento iz skodelice sem narezal na 3 rezine in jih polagal na krožnik, vmes pa nadeval s praženimi zelenjavnimi trakci, da je nastala kot ena torta.

S ostalo zelenjavo sem okrasil še okolico ter vse skupaj potresel z baziliko, vrh polente pa posul z parmezanom. Zelo prikladna večerjica, lahka in okusna. Ocena 5 od 6.

Kuhano popražen krompir z zelenjavno prilogo

Naj se za zamudo odkupim še ze enim včerajšnjim receptom. Skuhal sem si krompir, čeprav ga ne maram. Konec koncev le ni ratalo tako slabo. Sploh zelenjavna priloga. Naredil sem jo iz ene rdeče in ene zelene paprike, pol bučke in ene pomidore. Na koščke narezano zelenjavo sem popražil na olivnem olju, posolil, popopral, dodal košček čilija in na koncu še malo bazilike.
Med tem pa se je krompir že skuhal v slanem kropu. Nisem ga lupil prej, ampak samo fino opral. Največ hranljivega od krompirja je namreč ravno v olupku. Tako da nisem hotel ostati prikrajšan. Iz ponve sem zelenjavo dal na krožnik, v njej pa na nekaj olja krompir še malo popražil. To je pravzparav vse.

Samokritična ocena je 5 od 8, zaradi krompirja. Mogoče še kdaj.

Njoki z panceto in gorgonzolo

Po nekaj tedenskem (mesečnem) premoru ponovno objavljam en domač recept. Tokrat sem skuhal krompirjeve njoke. Ni se mi jih dalo delati doma, tako da sem skočil kar h skoraj najboljšemu sosedu. Poleg sem nakupil še rezino kuhane pancete, gorgonzolo, kislo smetano, parmezan, rukolo in šetraj. Mleko sem imel pa že doma v hladilniku, mi ga je Tadej včerej prinesel iz Hoferja, ko je prišel na kafe.

V slan krop sem torej za 8 minut dal kuhati njoke, med tem pa sem na olivnem olju popražil na koščke narezano panceto in začinil s šetrajem. Dolil sem pol deci mleka in dodal na koščke narezano gorgonzolo in pol žlice kisle smetane. Malo soli sem pozabil, bi lahko bilo kak ščepec. Kuhane nojoke sem iz kozice nato prestavil v ponev z raztopljenim sirom in premešal.

Na krožnik sem jih serviral skupaj z rukolo, parzmezanom ter par kapljic olivnega olja. Samokritična ocena: 8 od 9 (zaradi soli). Dobro je teknilo!

Bio bučkast piščanec z bučkasto Eco gratinirano pašto

Po krajšem odmoru zopet na jedilniku ena sobotna priloga z glavno jedjo. Pa pojdimo lepo od začetka. Zakaj bio? Zato ker je bučka zrasla v domečem vrtu in je nešrkopljena. Zakaj eko? Ker je pašta skuhana s minimalno količino vode. Zakaj sploh tako kosilo? Ker me zvečer čaka 10km okoli blejskega jezera in rabim OH. Mhm.

Torej za en krožnik pašte, sem v kozico zlil nekje 4 deci vode in na drobno narezanih par rezin bučk. Med tem sem v ponev na malo olja položil začinjenega piščanca, skupaj z nekaj rezinami bučk in vse skupaj pražil na minimalnem ognju (ta mičken wagenjček od plina). V času 20 minut sem piščanca in bučke enkrat obrnil, pašto pa parkrat pomešal. Po tem času, je pašta popila vso vodo in sem jo nato še malo popražil na kapljici olivnega olja. Piščanec in bučke pa so za konec poveselili še v pol deci belega pinota, katerega sem en deci več dobil za zraven seveda tudi jaz.

Hitro pripravljeno in okousno kosilo z samokritično oceno 4 od 6, je zgledalo nekako tako.

Vsaka pesem je ljubezen

Letos je Ljubljana svetovna prestolnica knjige in ob tej priložnosti sem si po zelo ugodni ceni (tri €) kupil dve knjigi, "Začeti od začetka", Slavoja Žižka in pa zbirko najlepših slovenskih ljubezenskih pesmi po izboru slovenskih pesnikov "Vsaka ljubezen je pesem." Slednjo sem malo prelistal in hitro sem se spomnil na svojih nekaj tovrstnih pesmi. Če sodijo v to zbirko ali ne, bi seveda morali povedati strokovnjaki tega področja. Iz prve roka pa lahko povem, da so bile napisane v zelo čustvenem vzdušju. Kar se tudi sicer spodobi za pesmi te sorte, kajne.

Tukaj jih je nekaj:

Oda pomladi 

Zasadil sem cvetlico, ki pognala je zelene liste,
v svojem majhnem lončku zdaj raste proti soncu
Vse kar rabi je svetloba in kozarec vode čiste,
kakor tiha želja, ki je ti, tvoj smeh na mojem licu

Vselej si želi svobode, a še mlada je in ranljiva,
zato tiho čaka, da utrdi svoje tanke korenine
Ko pa mogočna bo postala, kot tista neminljiva,
ne bo se več ničesar bala, polna bo neba miline

Svet iz tablet

Koliko časa lahko današnji povprečen človek preživi brez tablet? Obstaja še kakšna shramba brez škatlice z zdravili? Strinjam se s dejstvom, da je preventiva zmeraj dobrodošla in kak aspirin tu pa tam ni nikoli odveč. Vendar se mi vseeno dozdeva, da je človek že popolnoma odvisen od zdravil. Pravzaprav, kaj pa je zdravilo drugega, kot prepovedana droga s drugačnimi učinki? V vsaki tableti je nešteto kemično pridelanih substanc, ki spreminjajo delovanje in obnašanje človekovega organizma. 

Mislim, da imajo od zdravil še največ koristi farmacevtske družbe. O bajnih zaslužkih je škoda besed, saj vsak pozna zgodbo. Po drugi strani pa so zdravila rešila marsikatero življenje, o tem ne dvomim.

Pa vendar je moje mišljenje drugačno in se nanaša predvsem na predmet vere. Obstoj ateistov zame ni resničen, saj če ne v boga, ateisti zagotovo verjamejo v vsaj kako zdravilo in njegovo zdravilno delovanje. V tem pa je po moji oceni vsa stvar. Če trdno verjameš v zdravilno moč tablet, molitve, zelišč, športa ali česar koli drugega, imaš v vsakem primeru prav in v večini primerov bo sleherna od teh stvari tudi delovala.

So pa tablete, od zgoraj naštetih še najbolj praktične. Majhne so in priročne, nobeden nas ne čudno gleda, ko jih jemo, saj jih jemlje večina ljudi, nekatere so celo okusne, in nenazadnje, večino jih lahko dobimo na recept, kar pomeni da nam jih posredno plača zavarovalnica.

Sam se raje poslužujem drugačnih rešitev in moja vera je zaenkrat neomajna. Moja shramba je ena tistih brez zdravil, tableta pa je zdrav obrok, tek v naravo, počitek in smeh. Rezultat? Škatlica predpisanih antibiotikov po srednji šoli in par lekadolov po ritju modrostnega zoba 2 leti nazaj. Razen kakega prehlada se me ni prijela hujša bolezen. 

In zdi se mi, da se slabo počutim le takrat, ko moram narediti nekaj, kar mi ni posebno všeč. Bolezen je pač vedno dober razlog in izgovor za izostanek in opravičilo.

No, en lep primer o čem govorim :) http://www.thedoghousediaries.com/?p=998

Ribnik

Neugledna četrt, stari bloki z razpadajočo fasado, škrtajočimi okni in majhnimi sobami. Pogled z balkona največkrat seže do sosednjega sivega bloka, neba je le za požirek. 

To je dom - številnih mladih upov, iščočih novih priložnosti; starejših, ki ne morejo drugam; tujcev in delavcev - kot vseh, ki služijo svoj vsakdanji kruh.

Tu je tudi moj košček doma. Skok iz gnezda ter majhen, a pogumen začetek nove poti. Tudi semkaj posije sonce in je lepo; ptice pojejo na strehah, otroci se igrajo na zelenicah. Ni mi posebno dolgčas, zmeraj pride kdo na obisk, kadar ne, grem pa jaz. 

In tudi bloki se zdijo lepši, ko na njih posije sonce. Pozdrav iz pisanega ribnika!

Pašta šutasta kon verdura e šunka

Od ponedeljka mi je ostala še ena bučka in korenček, pa sem ponucal še nekaj pašte in si skuhal tole pisano mešanico dobrot. Posebnost pri pašti je ta, da sem jo skuhal skupaj z zelenjavo in ravno toliko vode, da se je vse pokuhala. Enako kot sicer kuham riž. Tako se ohranijo "vitamini" v pašti ter zmanjša se poraba vode za polovico.

V vok sem dal še pomidorino šalšo in koščke šunke ter na koncu potresel z baziliko in sirom. Samo kritična ocena: 3,8 od 5 zvezdic. Tu moram še kaj izpopolniti :P

Praznični dan

Okrog poldneva sem skočil do Škocjana, da se malo sprehodim. Pa sem s seboj vzel še fotoaparat in naredil ti dve slikci.

Škocjan in Nanos

Ponedeljkov goveji zrezek z zelenjavo

Nekako "splošno" znano je, da v praksi ne maram krompirja, zato se ga pri svojih receptih izogibam. V zameno raje posežem po korenju, papriki, največkrat pa bučkah. V današnjem primeru sem združil vse troje in pripravil okusno prilogo domačemu govejemu zrezku.

Z razliko od klasičnih receptov tokrat ne bom preveč kolovratil okrog postopkov in količin, saj je čar kuhanja ravno v tem, da kuhar dela po občutku. Poleg zgoraj naštetih surovin sem uporabil še manjšo čebulo, nekaj kapljic sončničnega olja, mlinček poprove mešanice, nekaj šampinjonov, ščepec soli, vodo ter na koncu še par kapljic olivnega olja in bazilike ter na rezine narezan sir. Cel obrok je za pripravo terjal kake pol ure.

K rdečemu mesu pa spada seveda tudi dobro rdeče vino. Sam sem si postregel z mešanim Merlot - Berbera, zelo dobro pa se poda tudi sortno vino Chardonay ali Cabernet- Souvignon.

Za sladico priporočam sončen sprehod v naravo, po njem pa še eno sladko siesto.  Deluje ;)

Palačinke malo drugače

Ker sem precej velik oboževalec palačink, sem skozi dolgoletne izkušnje pri njihovi pripravi razvil povsem svoj recept. To so polnozrnate palačinke ala Ličen. Za 4 palačinke se potrebuje:

• 2 žlici polnozrnate pšenične moke
• 2 žlici ržene moke
• 1 jajce
• pribl. 2dcl vode
• pribl. 2dcl mleka
• ščepec soli
• čokoladni ali marmeladni namaz

V posodo stresemo najprej pšenično in rženo moko ter prilijemo vodo, ki jo po potrebi dodajamo, dokler ne postane masa približno toliko gosta kot kuhana špinača. Nato vbijemo jajce in spet dobro premešano. Dodamo ščepec soli (približno nekaj manj kot polovica čajne žličke) ter dolivamo mleko, dokler ne dobimo srednje redko maso. Preizkusimo jo z zajemalko in če lepo teče, je vredu.

Ponev predhodno dobro segrejemo, na električnem štedilniku s številko 3, na plinskem četrt čez minimum in pa na steklo keramičnem na številki 8 od 9. Dodamo kapljico olja in že se peka lahko začne. 

Najboljše polnozrnate palačinke so seveda z čokoladnim nadevom, za manj kalorične, a tudi zelo okusne pa je marelična ali višnjeva marmelada prav tako dobra izbira. Dober tek!

(Ja, dve sem že pojedel ;)

Ščipalke v dežju

Bogastvo

V svojih nekaj letih življenja sem spoznal tole: Ko se imata dva tako rada, da sta kar naprej zaljubljenga, je sploh največje možno bogastvo, ki ga lahko imata na vsem svetu. To je nekaj tako neprecenljivega, da ni nič na svetu večjega. Kdor ima to možnost in milost ter se tega iz kakršnega koli razloga še ne zaveda, bolje zanj da se čimprej. Ne dovoli, da vaju razdovji napuh, strah, različnost, bognedaj denar ali karkoli drugega. Saj vse kar ni ljubezen in kar ni od nje, ni resnično in ni tako pomembno.

Bit

Lepo je sodelovati, še lepše zmagovati. Najlepše pa je živeti in se rado med sabo imeti. Tako nam je vedno na razpolago, najboljše kar lahko imamo.

Ena poslovno hecno-resna.

Faza 2 - pisalna miza

Po par tednih vnetega iskanja kake rabljene pisalne mize na bolhi, sem v jezi odšel do prvega najbližjega salona pohištva in kupil novo. Na prijetno presenečenje sploh ni bila niti toliko draga in sem za posladek dobil še 20% popust! Tako da sem za zraven vzel še en škabel, ki bo služil kot primitivni predalnik z enim ladelcam. Me gusta la pisalna me gusta stu.

Še kako se je začelo..

in končalo.

Tako pa zgleda post z nove pisalne mize iz wajdowske rezidence. Lep pozdrav!

Smo jih dočakali

Pomladne cvetice, pojoče sinice in zelene stezice. Tu je pej jurjevka.

Zeleno, ki te hočem zeleno

Te praznične dni so v novi rezidenci potekala manjša prikrojitvena dela. Malo dolgočasno belo steno sem prebarval v zeleno. Uporabil sem Jupol Trend olivno zeleno. Na beli podlagi bi zadoščala že ena roka, vendar sem bil malo nenatančen in je bila potrebna še druga. Tako da je bil en kotliček ravno dovolj.

Tako je izgledalo prej:

tako pa potem.

Naslednja faza je stena na levi, s katere sem umaknil omaro in je za njo ostal ne preveč lep rumen kvadrat. Bo kar bela, da se prostor posvetli.

Klavirska skladba

Bilo je pisano,

...

Ko pa mogočna bo postala, kot tista neminljiva,
ne bo se več ničesar bala, polna bo neba miline.

21. marec 2007

Prosim.

Za vzgojo rečem hvala staršem, a komu hvala zanje?
Za pijačo rečem hvala pipi, a komu za vodo?
Za gretje rečem hvala drvom, a komu za drevo?
Za obleko, šivilji, a komu za bombaž?
Za veter, pticam? Pa komu hvala za zrak?
Komu hvala za vse rastline in živali, za makadamio in indijske oreščke? Za zveneče cedre?

Kdo je ta, ki v kapljici se skriva, na vetrovih sonca počiva in v zemlji prebiva?
Vso mojo hvalo ima.

Čaj

Naj bo, na kratko, za žličko hrepenenja. Tako po malem, kot ta in oni dan, ko zaveje skozi objem praznina, ki se sama sebi zdi prazna kot toplina, iz pozabljenega spomina. Joče se ji po meni; mojo kri želi, njen utrip in škrlat pogreša.

Ko toplina ne bo več praznina, bo le še del spomina. Nova solza v žlički sreče ni več slana, pač pa kakor med. Z njim čaj sladkani ti postrežem, da ogreje naju oba. Naj bo...

Podvodni mož

Sedaj te je dokončno odnesla reka, tvoja roka se novega čolnarja oklepa. Nikoli ne zbledi spomin na lice, tudi takrat, ko daleč so razvejane stezice. Oči se gledajo tako rekoč od zmeraj, morda je to vzrok, da jaz ostajam zunaj.

Iz globine te moje srce ne doseže, še vedno narisano, na oranžnem papirju. Neizrečeno. Bledi. Čeprav še zmeraj drži.

Čoln te pelje zdaj daleč, vajino pot ubira. Le zato, ker sem se večkrat videl v njem, se piše ta satira. Naj gre!

Naj vama veter vedno polni jadra, kjerkoli se bosta imela rada.

Nesporazum

Kako naj si pomagam, tako mi je žal. Gora neizgovorjenih besed zapira sleherne sproščene poglede, iz nas dela tujce in neznance pod isto streho. Nič več smeha, le hladen pogled mimo oči, iz katerih se že dolgo več ne iskri. Nočem da bi tako nastalo, tudi sam trpim. Moram naprej, oditi od tod. Kdo ve če delam prav, ko ne vem, kateri prav je pravi. Lahko bi bilo drugače, pa ni. Nočem več tega plašča. Raztrgan je in ponošen. Novega želim.

Ogenj ne gori!

Kaj išče človek? Brska in vrta v globine, premišljuje in tehta. Kaj odkriva? Dokazuje in utemeljuje, svet je tak, tako se je zgodilo. O čem premleva?

Bistvo je nič, dejstva so nesmisli, dokazi pa laži. In pravica ni resnica. Jezdi na valovih časa, vajeti imaš v rokah.

Tu sem, da piham veter, sonce grejem v nočeh. Zjutraj me zbudi obzorje, žarki sreče in nasmeh. Kdo me boža, kdo objema? Čigava koža vodo zajema?

Vprašanje in beseda, brez večjega pomena. Imam, imam. Vse že od prej. Kje si? Sonce gori.

Rachel McAdams

Rachel McAdams.

Div margin top

Tiščim se za štirimi stenami, nočem ven!
Zunaj sonce se blešči, od toplote kipi!
Proč z njim, naj skrije za oblake se zdaj!
Naj dež se usuje, strela udari, naj noč se spusti!
Pa kaj se tu godi? Ah delati moram spletne strani...

Zveneče cedre tajge

To knjigo sem si kupil dve leti nazaj in me je zelo navdišula. Navidez alogična Anastazija se mi je zdela povsem logična. Strinjal sem se skoraj z vsemi njenimi trditvami. Samo Vladimir je pa res bil drvo. No hvaležen sem mu vsaj za lepo zgodbo. In idejo za posaditi cedro!

No tako sem hitro šel brskat po internetu, kje bi lahko dobil seme. Mora biti Sibirska cedra, Pinus Sibirica! Našel sem jih, naročil in plačal. In čakal. In čakal. No, po skoraj 2 mesecih prispe kuvarta iz Anglije z vrečko semen Pinus Sibirica! Hitro, lonček, zemlja izpod borov, seme u luknjo, voda, zaliješ, greš! Čakam!

Nič. Seme nej bi sklilo v 3 tednih do enem mesecu. Še vedno nič. Slabo seme! Spet druga runda, tokrat v cvetličnem loucu na balkonu. Spet nič. Škart!

Po skoraj enem letu, ko sem brskal za semeni Macadamie in postopkom posaditve, me je spreletelo. Pisalo je: semenu prerežemo lupino in... Prerezati! Zbrskam spet seme cedre, ki mi je ostalo in zarežem. Ne gre. Trdo! Poskusim z ščipalcem. Aha, je šlo! Košček trde lupine se je oluščil. Po par tehničnih prijemih se je prikazalo seme. Seme! Sploh ni moglo zrasti, sej tudi če bi melo serijsko vrtalni stroj pri sebi, bi ji lupino uspelo prebiti  v 1,4 procentov poskusih.

Tako sem prišel do pomembnega odkritja, da je seme cedre potrebno prej oluščiti, razbiti kot lešnik v bistvu, da sploh pride v stik z zemljo in vodo. Po par izbruhih jeze nase in na prodajalca, ki tega ni omenil, niti nikjer ni pisalo in sploh zakaj nisem dobil že oluščenih, ponovno posadil sedem semen. Čakamo!

Danes je 4. dan - še vedno nič! Šalo na stran, april bo srečen mesec. Bo!

Macadamia

Macadamia mi je osebno eden naljubših oreščkov. Rastlino, na kateri uspeva, je v Avstraliji odkril evropejec Allan Cunningham leta 1828. Sam sem jo bil lansko leto, in sicer v Mercatorju, brskajoč na polici z študentsko hrano. Glede na to, da sem tudi sam iz evrope, si svojega odkritja ne štejem ravno v čast. Sploh po 181 letih ter najdenem zapisu na enem izmed forumih, ki pravi, da me je za 3 leta prehitel drug slovenec, po zelo podobnih okoliščinah. Vir: Klikni tu. 

Svoje ime je dobila po doktorju Johnu MacAdamu, sekretarju na inštitutu za psihologijo, ki je imel očitno zelo dobrega prijatelja botanika, z nemškim poreklom. Ta je namreč po g. MacAdamu rastlino uradno tudi poimenoval.

Prvič pa so si plodove upali poiskusiti šele 30 let po odkritju in sicer šele potem, ko je orešček po nesreči pojedel nek fantek ter na svojo in mojo srečo tudi preživel, brez opaznih bolezenskih znakov. 

Orešček ima v sebi vsega boga in sicer kalij, fosfor, magnezij, kalcij, (manjše količine natrija, selena, železa, mangana, bakrta in cinka), vitamin E, vitamin B1, B2, B5 in B6. Poleg tega pa ima menda tudi veliko maščob in beljakovin. Za moške predstavnike je to seveda razveseljiv podatek. Sam jo jem predvsem zaradi blagega, zelo prijetnega okusa. Pa še za griskanje je primernejša od čipsa ali bobi palčk. Daje mi pa tudi precej energije za delo, sploh pri zamudnih spletnih straneh.

V mercatorju vas bo tako 100g macadamie danes olajšalo za približno dva evra in pol, sam pa priporočam nakup kar preko spletne trgovine uvoznika za slovenijo (bimed), kjer za 26€ dobite malo večjo in trajnejšo zalogo, v priročni 2 kilogramski vrečki, ki vam jo pošljejo po pošti.

Macadamia iz Avstralije tako (kot na spodnji sliki) najde svoj prostor tudi na moji delovni mizi.

Odlašanje...

je moj najšibkejši člen. Odlašam kjer in kadar se le da. Tudi trenutno odlašam, saj pišem dnevnik, namesto da bi delal na projektih, ki bi morali biti že zdavnaj končani. No, nekako je vsaj malo bolj "koristno" to, kot da bi prebiral novice in se delal kot da jih moram nujno prebrati.

Da bi lahko prenehal odlašati, moram končati v tem trenutku - zdaj. Saj če rečem, nehal bom takoj ko to napišem, je to že odlašanje prenehanja odlašanja. Zato je nujno potrebno stopiti v akcijo, takoj ko nastopi misel, ki me potihem vedno opominja na to, kar bi moralo biti opravljeno. Seveda pa se ves čas trudim, da bi z drobnimi lažmi in lažnimi razlogi utišal te misli in jih prepričal, da je nek razlog za odlašanje tehten.

Zaradi odlašanja sem tako v življenju zamudil veliko priložnosti, tako v ljubezni kot v poslovnem svetu, saj sem prevečkrat čakal, da se bodo stvari uredile same od sebe. Čakal sem, da me bo dekle povabilo na prvi zmenek, čakal sem, da me bo podjetje poklicalo in mi ponudilo službo, za katero nisem napisal prijave na razpis, čakal sem, da se bo telo samo začelo sprehajati in telovaditi ter tako dalje in tako dalje.

Veliki boji so bili že napovedani pa zelo kratke in mile vojne so se zgodile na tem področju. Vendar pa gre vseeno vstrajati. Pa čeprav 15 minut pri stvari, ki potrebuje, da je opravljena.

Saj četrt ure na četrt, je pol ure, še pol čez pa je že cela, ena debela. Z njo pa nov korak k temu, da enkrat za vselej preneham odlašati!

Protistrup

Ne reci nič. Kar si, medtem lebdi nad tabo in kriči tako glasno, da ne slišim tega, kar mi imaš povedati v ugovor.

Emerson.

Glavni dobitek

Danes sem dobil sedmico na loteriji. Kako razveseljivo! Kupim dve stanovanji  nekje v mestu in ju dam v najem. Kupim si parcelo z vinogradom in sezidam majhno hišo.. Svoj avto, kolo, snowboard opremo, računalnike, kitaro in vse stvari razdam med prijatelje. Ustanovim ali vložim delež v obetajoče podjetje in grem po svetu.  Če pridem nazaj, bom obdeloval trto, se nastavljal soncu in živel v svoji hiši. Če Bog da, v dvoje. In otrok bo novi glasnik in luč, njegova bo moja dlan in novi svet.

In vse sanje so resničnost, ko resničnost postane moj svet sanj.

Oče.

Lahko noč, oče.
A je to mogoče?
Nič hudega ti noče.
Kakor hoče.

Kislo zelje

Že večkrat sem zasledil trditev, da če si nekaj zares močno želiš, vse vesolje stremi k temu, da se ti to uresniči. S prva sem se povsem strinjal in se tudi mogoče še, ko gre za druge ljudi. Tako pa sem postal skeptičen, ali vesolje sploh obstaja in če že, kje se potika, ko je treba tu zdaj uresničit mojo željo? Si premalo želiš, bodo dejali strokovnjaki. Ja pa kaj še; bolj kakor tega, si na svetu ničesar ne želim. Niti v vesolju. Katero pa na žalost ne obstaja. S tem pa je šla rakom žvižgat še moja želja.

Kljub vsemu

Na vrh vseh obupanih dni, žalostnih noči in na videz neizbežnih situacij, na koncu vedno dodam še piko na i - nasmeh. V trenutku me povleče iz te igre navidezne resničnosti in združi z stvarstvom, ki pozna le veselje in srečo, za dobro jemlje tudi kar je slabo in prav pravi vsemu, tudi tistemi kar ni.

In le nasmeh iz dna srca, nesebičen in resničen, je vedno pravi obraz vsakega človeka. Le smeh zgladi gladino morja in razgiba vrhove gora. Vsak dan znova.

Novice

Ne gledam televizije, nisem naročen na revije in ne berem časopisov. Mislim, da vse to kvečjemu škodi kot koristi, saj nikoli ne veš, kdo stoji za besedami, ki jih navajajo tej mediji, ali so sploh resnični. Najslabše pa je to, da v človeku ustvarjajo neko lažno prestavo o svetu in dogajanju. Raje si za prihranjen denar kupim dobro knjigo ali še več, porabim ga potovanja in si knjigo pustolovščin pišem sam. Definitivno najboljša naložba.

Pa dajmo izračunati, če bi res bilo dovolj za kak skok dlje od mej slovenije.

TV naročnina (SiOL TV) = cca 20€ /mesec
Naročnina na Slovenske novice = 16,64€/mesec
Naročnina ne cosmopolitan = 40 € /leto

Skupaj na leto = cca 480€

Seveda lahko tu še prištejemo kak ne naročen izvod kakšne druge revije, pa kake knjige v stilu best seller in smo hitro na 500€.

Cena aranžmaja za 7 nočitev v Egiptu, polpenzion, letalo - letalo: 499€

Svet je tak, kot ga vidimo skozi svoje oči in čutimo skozi svoje telo. Nič drugačen in nič bolj resničen.

Zima

Odprem oči in pogledam skozi okno podstrešne sobe - oblačno. Siva je zima in hladna. Mrzla kot praznina, ki zeva poleg mene. Nikogar ni.

Vse je šlo, pomislim. Zapravil sto priložnosti, na postaji pustil mimo vse vagone. Očitam si, pa ne pomaga. Saj nima smisla. Tako se godi, kolikor sam dajem. Kakor enim kruh, drugim prazno vrečo, mi nosi včerajšnji dan smeh, jutrišnji pa žalost.

In zima je danes, in mraz. Žalosten je obraz.