Sedaj te je dokončno odnesla reka, tvoja roka se novega čolnarja oklepa. Nikoli ne zbledi spomin na lice, tudi takrat, ko daleč so razvejane stezice. Oči se gledajo tako rekoč od zmeraj, morda je to vzrok, da jaz ostajam zunaj.
Iz globine te moje srce ne doseže, še vedno narisano, na oranžnem papirju. Neizrečeno. Bledi. Čeprav še zmeraj drži.
Čoln te pelje zdaj daleč, vajino pot ubira. Le zato, ker sem se večkrat videl v njem, se piše ta satira. Naj gre!
Naj vama veter vedno polni jadra, kjerkoli se bosta imela rada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar