Neugledna četrt, stari bloki z razpadajočo fasado, škrtajočimi okni in majhnimi sobami. Pogled z balkona največkrat seže do sosednjega sivega bloka, neba je le za požirek.
To je dom - številnih mladih upov, iščočih novih priložnosti; starejših, ki ne morejo drugam; tujcev in delavcev - kot vseh, ki služijo svoj vsakdanji kruh.
Tu je tudi moj košček doma. Skok iz gnezda ter majhen, a pogumen začetek nove poti. Tudi semkaj posije sonce in je lepo; ptice pojejo na strehah, otroci se igrajo na zelenicah. Ni mi posebno dolgčas, zmeraj pride kdo na obisk, kadar ne, grem pa jaz.
In tudi bloki se zdijo lepši, ko na njih posije sonce. Pozdrav iz pisanega ribnika!









