Zvezdogled

Kaj ti bo sonce, če za noč le še živiš
Kaj ti bo veter, če sam mršiš si lase
kaj ti bojo barve, če je črn tvoj pogled,
kaj ti bo luna, če ti ena zvezda sveti le

Saj v prah se spremeniš,
če v jezi noč in dan goriš
Mračen bo tvoj bled obraz
od hrupa skrhan bo tvoj glas
vsaj nocoj naj mir bo s teboj

Kam se odpravljaš, ko vse že trdno spi?
Se ne oziraš, saj za nič te ne skrbi
Besede skrivaš, kar si misliš ne poveš,
Lačen omame, stopaš znova v temno in hladno noč

Ko v jutro poidejo še zadnje ti moči
Dan zbudi se in sonce ugasne vse luči
tam nad tabo le ena zvezda še žari


Branik, 11. 8. 2010

Neskončnost

Neskončnost se zdi kot beli oblak,
v modrino neba zavit je zvezdni prah
In grem, da pozabim vse še nocoj,
zadiham veter nov, življenja napoj

Le prazne so misli in medel spomin,
v glavi se pletejo mi brez pravil
Nazaj zdaj več ni poti, najin raj
konča se tam, kjer začne se maj

​Kar bilo je nikoli ne vrne se nazaj,
​saj pravi raj začne se tukaj in sedaj
​Ni vseeno mi kaj v svetu se godi
​saj njega del sem kakor um neskončnosti

Ko hodim po cesti in gledam ljudi,
ki se jim vedno nekam mudi
Le kam tale svet hiti, brez poti,
zagledan vase počasi bledi

Lahko bi držala se za roko,
se nemo smejala, čutila oba močno,
kako bije srce brez laži,
v ritmu ljubezni zavedno žari

​Kar bilo je nikoli ne vrne se nazaj,
​saj pravi raj začne se tukaj in sedaj
​Ni vseeno mi kaj s tabo se godi,
​saj moja sreča si od tu, do večnosti

David Ličen © Maj, 2010

Svadba

Vesolje

Zibelka božjih sanj, ki postajajo resničnost skozi prostor čas. Svetloba in tema. Tam ledena praznina, tu žgoča vročina. Skozi miljarde let drobni delci, manjši kakor misel, nevidni kot šepet stopajo skupaj znova in spet. Brez posebnega razloga, mogoče kar tako. Morda namenoma rodil se je ta modri svet. Sprva vroč in divji, neprizanesljiv gradil poteze je prvih gora, podzemnih globin in neskončnih dolin.

A od je voda?

Zgladila je polja in napolnila morja. In šele v zadnjem trenutku stvarstva, za vsemi čarobnimi bitji srca, zaslišal se je jok. In smeh. Tukaj zdaj, dvoje iskrivih oči, gledajo ta svet rojenega pred tisoč milijonov let. Le bežen pogled tako rekoč.

Trenutek v večnosti.

Naj bo lep, naj bo iskren. Naj bo topel in ljubeč. Naj rodi nove nasmehe, da jih bodo gledale te čarobne oči, vseh miselnosti in barv.

Hvala vsem.

Posebej staršem. Za skrb in ljubezen. Hvala družini, za brata, sestri in njih čudovite otroke. Nečake in nečakinje. Hvala prijateljem za vse nepozabne nore dogodivščine. In hvala tebi Valentina za tvoje srce. Čuval ga bom in ljubil, saj je moj največji zaklad.

Branik, 26. 8. 2017

Nevihta

Ko se zgodi, pride najprej mrtva tišina. Grenak okus, toliko, da čutiš. Nato zaveje veter navidezne svobode, vse je vredu. Ne dojemaš. Nato udari val. Njegove korenine segajo globoko, smrtonosen vrh pljuskne nate s tisoč kilogrami mrzle vode. Padeš. Morje groze te posrka vase. Kričiš in ječiš, duša je dojela. Po silovitih mukah te nanese na peščeno obalo, kjer hlastaš za kisikom. Rešen si, vstaneš. Želiš iti naprej, a v valovih sredi morja kliče tvoja duša. Zgubljena in nebogljena. Utaplja se. Zaženeš se za njo v valove, da jo rešiš. Nazaj, nazaj! Podivjano morje te potegne vase, vrtinci te povlečejo v globine, z glavo udariš ob kamen, tvoj razum je mrtev. Umiraš. A glej, premočenega in razbitega te spet naplavi na obalo. Ležiš. Na pol živ. Iz oblakov se tedaj počasi prikaže sončni žarek. Majhen, a dovolj velik, da te ohranja pri življenju... Še vedno si. Še vedno biješ. A srce? Le pol srca! Oh... Nazaj, nazaj! - Nehaj! Umiri se. Dovolj je. Dovolj.

Branik, 23. 10. 2013