Vesolje
Zibelka božjih sanj, ki postajajo resničnost skozi prostor čas. Svetloba in tema. Tam ledena praznina, tu žgoča vročina. Skozi miljarde let drobni delci, manjši kakor misel, nevidni kot šepet stopajo skupaj znova in spet. Brez posebnega razloga, mogoče kar tako. Morda namenoma rodil se je ta modri svet. Sprva vroč in divji, neprizanesljiv gradil poteze je prvih gora, podzemnih globin in neskončnih dolin.
A od je voda?
Zgladila je polja in napolnila morja. In šele v zadnjem trenutku stvarstva, za vsemi čarobnimi bitji srca, zaslišal se je jok. In smeh. Tukaj zdaj, dvoje iskrivih oči, gledajo ta svet rojenega pred tisoč milijonov let. Le bežen pogled tako rekoč.
Trenutek v večnosti.
Naj bo lep, naj bo iskren. Naj bo topel in ljubeč. Naj rodi nove nasmehe, da jih bodo gledale te čarobne oči, vseh miselnosti in barv.
Hvala vsem.
Posebej staršem. Za skrb in ljubezen. Hvala družini, za brata, sestri in njih čudovite otroke. Nečake in nečakinje. Hvala prijateljem za vse nepozabne nore dogodivščine. In hvala tebi Valentina za tvoje srce. Čuval ga bom in ljubil, saj je moj največji zaklad.
Branik, 26. 8. 2017
Ni komentarjev:
Objavite komentar