Bilo je pisano,

...

Ko pa mogočna bo postala, kot tista neminljiva,
ne bo se več ničesar bala, polna bo neba miline.

21. marec 2007

Prosim.

Za vzgojo rečem hvala staršem, a komu hvala zanje?
Za pijačo rečem hvala pipi, a komu za vodo?
Za gretje rečem hvala drvom, a komu za drevo?
Za obleko, šivilji, a komu za bombaž?
Za veter, pticam? Pa komu hvala za zrak?
Komu hvala za vse rastline in živali, za makadamio in indijske oreščke? Za zveneče cedre?

Kdo je ta, ki v kapljici se skriva, na vetrovih sonca počiva in v zemlji prebiva?
Vso mojo hvalo ima.

Čaj

Naj bo, na kratko, za žličko hrepenenja. Tako po malem, kot ta in oni dan, ko zaveje skozi objem praznina, ki se sama sebi zdi prazna kot toplina, iz pozabljenega spomina. Joče se ji po meni; mojo kri želi, njen utrip in škrlat pogreša.

Ko toplina ne bo več praznina, bo le še del spomina. Nova solza v žlički sreče ni več slana, pač pa kakor med. Z njim čaj sladkani ti postrežem, da ogreje naju oba. Naj bo...

Podvodni mož

Sedaj te je dokončno odnesla reka, tvoja roka se novega čolnarja oklepa. Nikoli ne zbledi spomin na lice, tudi takrat, ko daleč so razvejane stezice. Oči se gledajo tako rekoč od zmeraj, morda je to vzrok, da jaz ostajam zunaj.

Iz globine te moje srce ne doseže, še vedno narisano, na oranžnem papirju. Neizrečeno. Bledi. Čeprav še zmeraj drži.

Čoln te pelje zdaj daleč, vajino pot ubira. Le zato, ker sem se večkrat videl v njem, se piše ta satira. Naj gre!

Naj vama veter vedno polni jadra, kjerkoli se bosta imela rada.

Nesporazum

Kako naj si pomagam, tako mi je žal. Gora neizgovorjenih besed zapira sleherne sproščene poglede, iz nas dela tujce in neznance pod isto streho. Nič več smeha, le hladen pogled mimo oči, iz katerih se že dolgo več ne iskri. Nočem da bi tako nastalo, tudi sam trpim. Moram naprej, oditi od tod. Kdo ve če delam prav, ko ne vem, kateri prav je pravi. Lahko bi bilo drugače, pa ni. Nočem več tega plašča. Raztrgan je in ponošen. Novega želim.

Ogenj ne gori!

Kaj išče človek? Brska in vrta v globine, premišljuje in tehta. Kaj odkriva? Dokazuje in utemeljuje, svet je tak, tako se je zgodilo. O čem premleva?

Bistvo je nič, dejstva so nesmisli, dokazi pa laži. In pravica ni resnica. Jezdi na valovih časa, vajeti imaš v rokah.

Tu sem, da piham veter, sonce grejem v nočeh. Zjutraj me zbudi obzorje, žarki sreče in nasmeh. Kdo me boža, kdo objema? Čigava koža vodo zajema?

Vprašanje in beseda, brez večjega pomena. Imam, imam. Vse že od prej. Kje si? Sonce gori.

Rachel McAdams

Rachel McAdams.

Div margin top

Tiščim se za štirimi stenami, nočem ven!
Zunaj sonce se blešči, od toplote kipi!
Proč z njim, naj skrije za oblake se zdaj!
Naj dež se usuje, strela udari, naj noč se spusti!
Pa kaj se tu godi? Ah delati moram spletne strani...

Zveneče cedre tajge

To knjigo sem si kupil dve leti nazaj in me je zelo navdišula. Navidez alogična Anastazija se mi je zdela povsem logična. Strinjal sem se skoraj z vsemi njenimi trditvami. Samo Vladimir je pa res bil drvo. No hvaležen sem mu vsaj za lepo zgodbo. In idejo za posaditi cedro!

No tako sem hitro šel brskat po internetu, kje bi lahko dobil seme. Mora biti Sibirska cedra, Pinus Sibirica! Našel sem jih, naročil in plačal. In čakal. In čakal. No, po skoraj 2 mesecih prispe kuvarta iz Anglije z vrečko semen Pinus Sibirica! Hitro, lonček, zemlja izpod borov, seme u luknjo, voda, zaliješ, greš! Čakam!

Nič. Seme nej bi sklilo v 3 tednih do enem mesecu. Še vedno nič. Slabo seme! Spet druga runda, tokrat v cvetličnem loucu na balkonu. Spet nič. Škart!

Po skoraj enem letu, ko sem brskal za semeni Macadamie in postopkom posaditve, me je spreletelo. Pisalo je: semenu prerežemo lupino in... Prerezati! Zbrskam spet seme cedre, ki mi je ostalo in zarežem. Ne gre. Trdo! Poskusim z ščipalcem. Aha, je šlo! Košček trde lupine se je oluščil. Po par tehničnih prijemih se je prikazalo seme. Seme! Sploh ni moglo zrasti, sej tudi če bi melo serijsko vrtalni stroj pri sebi, bi ji lupino uspelo prebiti  v 1,4 procentov poskusih.

Tako sem prišel do pomembnega odkritja, da je seme cedre potrebno prej oluščiti, razbiti kot lešnik v bistvu, da sploh pride v stik z zemljo in vodo. Po par izbruhih jeze nase in na prodajalca, ki tega ni omenil, niti nikjer ni pisalo in sploh zakaj nisem dobil že oluščenih, ponovno posadil sedem semen. Čakamo!

Danes je 4. dan - še vedno nič! Šalo na stran, april bo srečen mesec. Bo!

Macadamia

Macadamia mi je osebno eden naljubših oreščkov. Rastlino, na kateri uspeva, je v Avstraliji odkril evropejec Allan Cunningham leta 1828. Sam sem jo bil lansko leto, in sicer v Mercatorju, brskajoč na polici z študentsko hrano. Glede na to, da sem tudi sam iz evrope, si svojega odkritja ne štejem ravno v čast. Sploh po 181 letih ter najdenem zapisu na enem izmed forumih, ki pravi, da me je za 3 leta prehitel drug slovenec, po zelo podobnih okoliščinah. Vir: Klikni tu. 

Svoje ime je dobila po doktorju Johnu MacAdamu, sekretarju na inštitutu za psihologijo, ki je imel očitno zelo dobrega prijatelja botanika, z nemškim poreklom. Ta je namreč po g. MacAdamu rastlino uradno tudi poimenoval.

Prvič pa so si plodove upali poiskusiti šele 30 let po odkritju in sicer šele potem, ko je orešček po nesreči pojedel nek fantek ter na svojo in mojo srečo tudi preživel, brez opaznih bolezenskih znakov. 

Orešček ima v sebi vsega boga in sicer kalij, fosfor, magnezij, kalcij, (manjše količine natrija, selena, železa, mangana, bakrta in cinka), vitamin E, vitamin B1, B2, B5 in B6. Poleg tega pa ima menda tudi veliko maščob in beljakovin. Za moške predstavnike je to seveda razveseljiv podatek. Sam jo jem predvsem zaradi blagega, zelo prijetnega okusa. Pa še za griskanje je primernejša od čipsa ali bobi palčk. Daje mi pa tudi precej energije za delo, sploh pri zamudnih spletnih straneh.

V mercatorju vas bo tako 100g macadamie danes olajšalo za približno dva evra in pol, sam pa priporočam nakup kar preko spletne trgovine uvoznika za slovenijo (bimed), kjer za 26€ dobite malo večjo in trajnejšo zalogo, v priročni 2 kilogramski vrečki, ki vam jo pošljejo po pošti.

Macadamia iz Avstralije tako (kot na spodnji sliki) najde svoj prostor tudi na moji delovni mizi.

Odlašanje...

je moj najšibkejši člen. Odlašam kjer in kadar se le da. Tudi trenutno odlašam, saj pišem dnevnik, namesto da bi delal na projektih, ki bi morali biti že zdavnaj končani. No, nekako je vsaj malo bolj "koristno" to, kot da bi prebiral novice in se delal kot da jih moram nujno prebrati.

Da bi lahko prenehal odlašati, moram končati v tem trenutku - zdaj. Saj če rečem, nehal bom takoj ko to napišem, je to že odlašanje prenehanja odlašanja. Zato je nujno potrebno stopiti v akcijo, takoj ko nastopi misel, ki me potihem vedno opominja na to, kar bi moralo biti opravljeno. Seveda pa se ves čas trudim, da bi z drobnimi lažmi in lažnimi razlogi utišal te misli in jih prepričal, da je nek razlog za odlašanje tehten.

Zaradi odlašanja sem tako v življenju zamudil veliko priložnosti, tako v ljubezni kot v poslovnem svetu, saj sem prevečkrat čakal, da se bodo stvari uredile same od sebe. Čakal sem, da me bo dekle povabilo na prvi zmenek, čakal sem, da me bo podjetje poklicalo in mi ponudilo službo, za katero nisem napisal prijave na razpis, čakal sem, da se bo telo samo začelo sprehajati in telovaditi ter tako dalje in tako dalje.

Veliki boji so bili že napovedani pa zelo kratke in mile vojne so se zgodile na tem področju. Vendar pa gre vseeno vstrajati. Pa čeprav 15 minut pri stvari, ki potrebuje, da je opravljena.

Saj četrt ure na četrt, je pol ure, še pol čez pa je že cela, ena debela. Z njo pa nov korak k temu, da enkrat za vselej preneham odlašati!

Protistrup

Ne reci nič. Kar si, medtem lebdi nad tabo in kriči tako glasno, da ne slišim tega, kar mi imaš povedati v ugovor.

Emerson.