Naj bo, na kratko, za žličko hrepenenja. Tako po malem, kot ta in oni dan, ko zaveje skozi objem praznina, ki se sama sebi zdi prazna kot toplina, iz pozabljenega spomina. Joče se ji po meni; mojo kri želi, njen utrip in škrlat pogreša.
Ko toplina ne bo več praznina, bo le še del spomina. Nova solza v žlički sreče ni več slana, pač pa kakor med. Z njim čaj sladkani ti postrežem, da ogreje naju oba. Naj bo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar