Nesporazum

Kako naj si pomagam, tako mi je žal. Gora neizgovorjenih besed zapira sleherne sproščene poglede, iz nas dela tujce in neznance pod isto streho. Nič več smeha, le hladen pogled mimo oči, iz katerih se že dolgo več ne iskri. Nočem da bi tako nastalo, tudi sam trpim. Moram naprej, oditi od tod. Kdo ve če delam prav, ko ne vem, kateri prav je pravi. Lahko bi bilo drugače, pa ni. Nočem več tega plašča. Raztrgan je in ponošen. Novega želim.