Zvezdogled

Kaj ti bo sonce, če za noč le še živiš
Kaj ti bo veter, če sam mršiš si lase
kaj ti bojo barve, če je črn tvoj pogled,
kaj ti bo luna, če ti ena zvezda sveti le

Saj v prah se spremeniš,
če v jezi noč in dan goriš
Mračen bo tvoj bled obraz
od hrupa skrhan bo tvoj glas
vsaj nocoj naj mir bo s teboj

Kam se odpravljaš, ko vse že trdno spi?
Se ne oziraš, saj za nič te ne skrbi
Besede skrivaš, kar si misliš ne poveš,
Lačen omame, stopaš znova v temno in hladno noč

Ko v jutro poidejo še zadnje ti moči
Dan zbudi se in sonce ugasne vse luči
tam nad tabo le ena zvezda še žari


Branik, 11. 8. 2010

Neskončnost

Neskončnost se zdi kot beli oblak,
v modrino neba zavit je zvezdni prah
In grem, da pozabim vse še nocoj,
zadiham veter nov, življenja napoj

Le prazne so misli in medel spomin,
v glavi se pletejo mi brez pravil
Nazaj zdaj več ni poti, najin raj
konča se tam, kjer začne se maj

​Kar bilo je nikoli ne vrne se nazaj,
​saj pravi raj začne se tukaj in sedaj
​Ni vseeno mi kaj v svetu se godi
​saj njega del sem kakor um neskončnosti

Ko hodim po cesti in gledam ljudi,
ki se jim vedno nekam mudi
Le kam tale svet hiti, brez poti,
zagledan vase počasi bledi

Lahko bi držala se za roko,
se nemo smejala, čutila oba močno,
kako bije srce brez laži,
v ritmu ljubezni zavedno žari

​Kar bilo je nikoli ne vrne se nazaj,
​saj pravi raj začne se tukaj in sedaj
​Ni vseeno mi kaj s tabo se godi,
​saj moja sreča si od tu, do večnosti

David Ličen © Maj, 2010