je moj najšibkejši člen. Odlašam kjer in kadar se le da. Tudi trenutno odlašam, saj pišem dnevnik, namesto da bi delal na projektih, ki bi morali biti že zdavnaj končani. No, nekako je vsaj malo bolj "koristno" to, kot da bi prebiral novice in se delal kot da jih moram nujno prebrati.
Da bi lahko prenehal odlašati, moram končati v tem trenutku - zdaj. Saj če rečem, nehal bom takoj ko to napišem, je to že odlašanje prenehanja odlašanja. Zato je nujno potrebno stopiti v akcijo, takoj ko nastopi misel, ki me potihem vedno opominja na to, kar bi moralo biti opravljeno. Seveda pa se ves čas trudim, da bi z drobnimi lažmi in lažnimi razlogi utišal te misli in jih prepričal, da je nek razlog za odlašanje tehten.
Zaradi odlašanja sem tako v življenju zamudil veliko priložnosti, tako v ljubezni kot v poslovnem svetu, saj sem prevečkrat čakal, da se bodo stvari uredile same od sebe. Čakal sem, da me bo dekle povabilo na prvi zmenek, čakal sem, da me bo podjetje poklicalo in mi ponudilo službo, za katero nisem napisal prijave na razpis, čakal sem, da se bo telo samo začelo sprehajati in telovaditi ter tako dalje in tako dalje.
Veliki boji so bili že napovedani pa zelo kratke in mile vojne so se zgodile na tem področju. Vendar pa gre vseeno vstrajati. Pa čeprav 15 minut pri stvari, ki potrebuje, da je opravljena.
Saj četrt ure na četrt, je pol ure, še pol čez pa je že cela, ena debela. Z njo pa nov korak k temu, da enkrat za vselej preneham odlašati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar