Ko se zgodi, pride najprej mrtva tišina. Grenak okus, toliko, da čutiš. Nato zaveje veter navidezne svobode, vse je vredu. Ne dojemaš. Nato udari val. Njegove korenine segajo globoko, smrtonosen vrh pljuskne nate s tisoč kilogrami mrzle vode. Padeš. Morje groze te posrka vase. Kričiš in ječiš, duša je dojela. Po silovitih mukah te nanese na peščeno obalo, kjer hlastaš za kisikom. Rešen si, vstaneš. Želiš iti naprej, a v valovih sredi morja kliče tvoja duša. Zgubljena in nebogljena. Utaplja se. Zaženeš se za njo v valove, da jo rešiš. Nazaj, nazaj! Podivjano morje te potegne vase, vrtinci te povlečejo v globine, z glavo udariš ob kamen, tvoj razum je mrtev. Umiraš. A glej, premočenega in razbitega te spet naplavi na obalo. Ležiš. Na pol živ. Iz oblakov se tedaj počasi prikaže sončni žarek. Majhen, a dovolj velik, da te ohranja pri življenju... Še vedno si. Še vedno biješ. A srce? Le pol srca! Oh... Nazaj, nazaj! - Nehaj! Umiri se. Dovolj je. Dovolj.
Branik, 23. 10. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar