Vsaka pesem je ljubezen

Letos je Ljubljana svetovna prestolnica knjige in ob tej priložnosti sem si po zelo ugodni ceni (tri €) kupil dve knjigi, "Začeti od začetka", Slavoja Žižka in pa zbirko najlepših slovenskih ljubezenskih pesmi po izboru slovenskih pesnikov "Vsaka ljubezen je pesem." Slednjo sem malo prelistal in hitro sem se spomnil na svojih nekaj tovrstnih pesmi. Če sodijo v to zbirko ali ne, bi seveda morali povedati strokovnjaki tega področja. Iz prve roka pa lahko povem, da so bile napisane v zelo čustvenem vzdušju. Kar se tudi sicer spodobi za pesmi te sorte, kajne.

Tukaj jih je nekaj:

Oda pomladi 

Zasadil sem cvetlico, ki pognala je zelene liste,
v svojem majhnem lončku zdaj raste proti soncu
Vse kar rabi je svetloba in kozarec vode čiste,
kakor tiha želja, ki je ti, tvoj smeh na mojem licu

Vselej si želi svobode, a še mlada je in ranljiva,
zato tiho čaka, da utrdi svoje tanke korenine
Ko pa mogočna bo postala, kot tista neminljiva,
ne bo se več ničesar bala, polna bo neba miline

Nevihta 

Zgrnite se zdaj črni oblaki, zaslepite nebo,
skrijte sonce v svoja nedra in obarvajte zemljo v črno
Naj zapiha mrzel veter, zavije čez gore,
dež naj spere žalostno srce, odnese s sabo vse gorje

Na nebu se narisala bo mavrica, pisanih barv,
obarvala mi dušo v barve sreče, smeha in zelenih trav
Zasijalo tedaj bo sonce, rumeno kot zlato,
s žarki čarobnimi ogrelo ljubezni željno bo telo

Katera je že ta pesem? 

Ker te nimam, trepetam v postelji in bridko jočem,
ker nisi tu z mano, mislim nate vsako minuto dneva,
ker me ne pokličeš, se čutim osamljen in brez moči,
ker ne dobim tvojih pisem, so ostale knjige dolgčas

Če bi te imel, bi jokal in trepetal od velikega veselja,
ko bi bila tu z mano, bi mislil samo nate in te ljubil,
kadar bi me poklicala, bi se te še bolj želel ob sebi,
če bi bral tvoja pisma, bi se za druge knjige ne zmenil

In vendar... ker vseeno si, če tudi ne z menoj
je svet lepši, za vsak nasmeh in pogled s teboj.

Srečanje

Gledam cesto, ki leti pred menoj

in ugašam luči, ki grejo za menoj

Mesečev krajec je zarezal v nebo,

svetloba iz rane pušča na zemljo

Pomislim na punco, ki jo grem obiskat,

nocoj se bova srečala

Listje dreves se mi zapleta v lase,

mrzel veter grize mi v gole roke

Nestrpnost narašča bližje ko k tebi grem

sestavljam besede, kaj sploh naj ti povem

Vdihnem globoko in pospešim korak,

nocoj se bova srečala

Sončevi žarki že hitijo na plan,

v vaniljevem jutru sem še v sobi postlan

Grenki okus in kamen v grlu leži,

hripavi glas zbudi še solzne oči

Saj nič se zgodilo ni odšla je drugam,

sinoči sva vseeno se srečala

Pihaj veter! 

Vse lepo enkrat mine,
pusti v srcu le spomine
Kdaj kakšen se prikrade,
kakor solza, iz navade
Pozdravim ga na hitro,
v slovo in dvignem sidro

Saj odveč so vse besede,
rodijo le sitnosti in zmede
Nič ne pomaga če ne ljubi,
ko le en resnično se zaljubi
Pa vendar hvala ti za vse,
nazaj nikdar ne vrni se